Energetski sistem človeka
Da bi lahko natančno spoznali vplive škodljivih sevanj na zdravje,
moramo najprej raziskati energetski sistem človeka. Tega sestavljajo
trije deli:
- aura ali energetski ovoj
- čakre ali energetski centri
- nadiji ali energetski meridiani

AURA je zelo subtilna energetska
plast okoli človeka, ki varuje pred izgubo življenjske energije, pa tudi
pred vdorom škodljivih energij v organizem ob normalnih razmerah. Te
razmere zagotavljajo nemoteno gibanje v okolju s povprečno količino
blagodejne in škodljive energije. Auro sestavlja sedem vidnih slojev
različnih barv in petih nevidnih slojev, ki jih s "prostim očesom" lahko
vidijo le ekstrasenzi, sicer pa te sloje običajno zaznavamo
radiestezijsko. Vsak od sedmih vidnih slojev je energetsko povezan z
ustreznim energetskim centrom ali čakro (izraz izhaja iz Indije) in
ustrezno žlezo z notranjim izločanjem.

Zdrava aura mora biti vedno cela, ne sme imeti razpok
in pretrganin, ker sicer lahko hitro izgubimo vitalno energijo, ali pa
pride do vdora škodljivih energij v telo oz. notranje organe. Iz tega
jasno vidimo kako pomembna je zaščitna funkcija človekovega energetskega
ovoja pri vplivu škodljivih sevanj na organizem. Zato tudi velja, da
enaka sevanja, na enakih mestih, različno vplivajo na ljudi: človek, ki
ima zdravo auro, bo različnim sevanjem manj škodljivo izpostavljen kot
nekdo, ki ima okvarjen ali poškodovan energetski ovoj.
ČAKRE so energijski centri, t.i. "transformatorji"
energije, ki naše telo povezujejo z univerzalno, kozmično energijo. V
različnih kulturah to energijo različno imenujejo, kot či, prana, orgon
itd. To kozmično energijo čakre vsrkajo, razdelijo na
sestavine in pošljejo po človekovih energetskih kanalih ali nadijih v
žleze z notranjim izločanjem, živčevje in kri. Glavne čakre ležijo v
sredini telesa, razporejene pa so od spodaj navzgor - od trtice do
glave. Povezane so z živčnimi centri ob hrbtenjači in vplivajo na
zdravje telesa in duha. Vsaka od sedmih čaker napaja pomembne organe v
fizičnem telesu in je povezana z njej ustreznimi organi, žlezami in
živčnimi spleti.

Čakre so pravzaprav stožčasti vrtinci, ki se zelo hitro vrtijo in presnavljajo energijo, barve čaker pa so povezane s frekvenco energije, ki jo čakra presnavlja pri določeni hitrosti. Glavnih čaker ali energetskih centrov je dvanajst. Prva in sedma čakra sta enojni, druga, tretja, četrta, peta in šesta pa so dvojne (sprejemna in oddajna), kot je prikazano na sliki zgoraj. Pogoji za pravilno delovanje so, da se čakre vrtijo v pravo smer, da so odprte in neblokirane, t.j. energetsko pretočne. Več energije kot se pretaka skozi čakre, bolj je človek zdrav. Če čakra ne more presnavljati energije pravimo, da je blokirana. Tok energije je prešibek in posamezni deli telesa, ki jih določena čakra oskrbuje nimajo več ustrezne preskrbe z energijo, zato postopoma nastanejo okvare in motnje, ki jih zaznamo kot bolezen ali različne motnje na psihični ali fizični ravni človekovega bivanja. Stranske čakre so v vseh sklepih. Več o vrstah čaker, njihovem delovanju, vplivu na organe in posledicah blokiranosti, si preberite tukaj.
ENERGETSKI MERIDIANI ali nadiji so
povezave med glavnimi energetskimi centri, stranski energetski meridiani
pa so povezave med stranskimi čakrami. so nekakšen kalup ali dvojnik
živčnega sistema, podobno kot pri krvožilnemu obtoku. Po njih se pretaka
univerzalna, kozmična energija oz. "prana", zato imajo predvsem
distribucijsko vlogo, kot žile, po katerih se pretaka kri. Imajo pa tudi
povezovalno vlogo duhovnega in fizičnega ter vzdrževalno, saj morajo
vzdrževati sistemsko celovitost telesa in usklajevati fizične procese.
Trije glavni energetski meridiani, ki imajo ključno vlogo pri našem
zdravju, se nahajajo vzdolž hrbtenice na eteričnemu dvojniku hrbtenjače.
Zanje običajno uporabljamo kar izvirna (vzhodnjaška) imena, in sicer:
- Ida, ki poteka iz leve nosnice, konča pa se v levem
modu ali jajčniku
- Pingala, ki poteka iz desne nosnice, konča pa
se v desnem modu ali jajčniku
- Šušumna, ki poteka skozi celotno hrbtenjačo, od
središča glave do trtice

Copyright © 2009 - 2010 Geobiologija.net



